Sredi zelenega travnika, kjer se visoka trava lahkotno ziblje v ritmu pomladnega vetra, cvetijo tulipani in druge pisane rože. Sonce me nežno boža po obrazu. Njegova toplina me objame kot varno naročje. Plešem. Lahkotno, brez misli, kot da bi lebdeča stopala le še nežno pobožala tla pod mano. Oblečena sem v dolgo, svetlo, valovito obleko. Moje roke in noge se premikajo svobodno, brez pravil, brez okvirjev. Preprosto sem – tukaj in zdaj. V radosti. V svobodi.

V daljavi zagledam modrino. Jezero? Morda. In za njim mogočne gore. Na vrhovih nekaj beline, snega… Pa ni pomembno. Meni je toplo. Srce je umirjeno, telo sproščeno.

Takrat jo zagledam. Tam daleč. Majhno črno postavico, kot senco, ki se zadržuje ob robu svetlobe. Ko jo bolj pozorno pogledam, spoznam – to je deklica. Majhna, morda sedem- ali osemletna. In ta deklica sem jaz. Mala Janja.

Izza temnine pogumno steče proti meni. Oblečena je v belo oblekico s črnimi pikami. Ko pride k meni, se za hip ustavi. Njene velike rjave oči me nežno pogledajo. Brez besed se objameva. Brez razlage. Brez vprašanj. V tem objemu je vse: sprejetost, ljubezen, varnost. Čutim jo v prsih, v pljučih. Tesno sva objeti. Ne želiva se ločiti. Čutim, kako zelo jo imam rada. Brezpogojno.

In potem… nenadoma začutim solze. Kar same začnejo teči. Ne razumem. Zakaj zdaj? Saj je bilo vse tako lepo. Tako varno. A v srcu se zbudi bolečina. Globoka, tiha žalost. Brez besed jo vprašam: »Kaj te boli? Zakaj si žalostna?«

A ona ne odgovori. Gleda v tla. Njene oči, nekoč polne svetlobe, so zdaj prazne. Brez leska. Njena frizura je lepo urejena, temni lasje gladko segajo do vratu, a nekaj manjka. Tisti notranji sijaj. Tista iskrica, ki jo nosimo, ko smo resnično srečni. Njena telesna drža pove več kot tisoč besed – nekaj je bilo ranjeno. Nekaj je dolgo čakalo, da pride na plano.

Tudi jaz obstanem. V trenutku izgubim lahkotnost. Telo je trdno na tleh. Roke ob telesu. Duša težka. Solze mi polzijo po licih. Velike, težke solze, ki prihajajo iz najglobljega dela mene. In jih ne želim ustaviti. Naj tečejo. Očitno je čas za čiščenje. Čas, da izpustim tisto, kar je bilo potlačeno, prezrto, zamolčano.

Takrat jo znova objamem. Moje srce ji tiho pove: »Tukaj sem. Vse bo v redu. Rada te imam.« In takrat jo vidim znova zasijati. V njenih očeh se prižgejo iskrice. Prvi nasmeh. Tako nežen, tako močan. V njem je odgovor: »Tudi jaz te imam rada.«

Z roko v roki se sprehodiva po travniku. Poskakujeva kot dve razigrani deklici. V ritmu nežne glasbe, proti soncu. Proti svetlobi. Obkroženi z rožami, s pomladjo, z življenjem.

Združiva se. Nisva več dve. Sva eno. Sva jaz. Sva celota. In nato postanem eno tudi s svetlobo. Z notranjim mirom. Z ljubeznijo.

To srečanje z notranjim otrokom je bilo globoko zdravilno. To, kar sem začutila – najprej radost, nato bolečina, potem solze in nato ponovno svetloba – je naraven tok zdravljenja. Moja notranja deklica je nosila del mene, ki je bil dolgo časa spregledan. Morda je bil ranjen. Morda ni bil slišan. A s tem, ko sem ji namenila ljubezen, sprejemanje, brezpogojni objem, sem ji – in sebi – dovolila, da se znova prebudi.

Solze so bile jezik duše. Čiščenje spominov. Osvoboditev. In ko sem ji pokazala, da je ljubljena – točno taka, kot je – je znova zasijala. Skupaj sva stopili proti svetlobi. Proti celovitosti.

To ni bila le meditacija. Bila je vrnitev domov. K sebi.

💡 Nikoli ni prepozno, da pridete nazaj k sebi.💡

Si tudi vi želite pozdraviti svojega notranjega otroka? Takšne in podobne meditacije so del delavnic Odnosi kot ogledalo, ki jih izvajava skupaj z Darjo SPeresom. 

Več nasvetov najdete na Instagram profilu janjaurankarb ali na Facebook profilu Janja Urankar Berčon ali pa se prijavite na prejemanje mesečnih e-novic, tako da oddate svoj e-naslov tukaj.